V zaselku Čohi so v sredini 19. stoletja živeli bratje Bavčar, ki so leta 1863 (ali 1866) po pričevanjih očividke opravili prvi poskus poleta na Slovenskem. Zato jih, kljub temu da se njihova letalna naprava menda ni dvignila od tal, upravičeno štejemo za pionirje slovenskega letalstva.
Na domačiji Kuševih pri Kuših brata Stanislav in Janez Černigoj ohranjata bogato kovaško tradicijo Lokavca. V njunem kovaškem muzeju si je moč ogledati razne kovane izdelke, poleg tega pa tudi prikaz kovanja v delavnici.
Muzej je odprt vsako soboto in nedeljo med 8. in 17. uro ali po predhodni najavi na tel.: 05/ 36 42 015.
Na območju arheoloških najdišč na Kovačevšu, visoko v pobočju Čavna, stoji podružnična cerkev, posvečena svetemu Urbanu, zavetniku vinogradnikov.
Cerkev je bila najverjetneje zgrajena v 18. stoletju v preprostem in težko določljivem slogu. Po nekaterih virih naj bi bila nekoč celo glavna lokavška cerkev, kar je zaradi polurne oddaljenosti od kraja zelo nenavadno.
Po navedbah arhiva nadškofijskega ordinariata v Gorici je bila cerkev za časa cesarja Jožefa II. podrta in pozneje, leta 1842, popravljena in ponovno blagoslovljena. Po drugi svetovni vojni je začela ponovno propadati in svojo današnjo, menda že tretjo podobo dobila leta 1987.
Cerkev je 17. 7. 1935 slovesno blagoslovil črniški dekan Alojzij Novak. Priprave na izgradnjo cerkve so potekale celih 50 let, vse od leta 1889, ko je zidarski mojster Miha Blažko naredil finančni načrt za obnovo in povečanje stare cerkve v Brithu. Zaradi finančne krize njegov načrt ni bil uresničen, enaka usoda pa je doletela tudi poznejši Fabianijev predlog, saj prenove ni dovolilo spomeniško varstvo. Tako je bila tudi na zahtevo prebivalcev zgornjega dela Lokavca (Brod, Slokarji, Čohi in Gorenje) cerkev zgrajena na novi lokaciji ob Grajšku.
Načrte za cerkev je pripravil arhitekt Maks Fabiani, freska v prezbiteriju pa je delo slikarke N. Gatti.
Pozneje je bila prvotna Fabianijeva zasnova spremenjena: strop je bil na novo pobarvan rdeče, kar je cerkev optično znižalo, iz stare cerkve v Brithu pa je bil prenesen baročni oltar s Cebejevo sliko mučeništva svetega Lovrenca, ki je zakril dobršni del oltarne freske. Danes fresko v celoti zakriva platno.
Na mestu, kjer danes stoji prenovljena cerkev Marije Vnebovzete, naj bi že v 17. stoletju stala kapelica ali manjša cerkev, posvečena svetemu Lovrencu. Pozneje, leta 1728, je bila kapelica prezidana in povečana, leta 1750 pa dozidana še zakristija in prezbiterij.
Cerkev je bila po navedbah Edmunda Čibeja »sezidana v rimskem slogu, obokana in sorazmerno razdeljena, z glavnim in dvema stranskima oltarjema.«
Glavni marmorni oltar s Cebejevo sliko svetega Lovrenca danes opravlja enako vlogo v novi cerkvi, levi stranski oltar, delo domačega umetnika Mihaela Kuša (Cussa) iz leta 1699, pa je bil po obnovi cerkve, leta 1987, postavljen v prezbiterij kot glavni oltar. Umetnik je oltar postavil po zaobljubi leta 1699, kar zasledimo na spodnjem robu atike. Med prenovo cerkve pod vodstvom lokavškega župnika msgr. Janeza Filipiča je bil v cerkvi odkrit fragment gotske freske iz druge polovice 15. stoletja.
Z zgraditvijo nove cerkve leta 1935 je začela stara cerkev v Brithu propadati. Ob tem sta za vedno izginila desni stranski oltar in prižnica, o kateri Edmund Čibej navaja, da je bila še posebno lepa, znamenita in res nekaj izrednega.
V zaselku Slokarji se je od mnogih žag, ki so delovale ob Lokavščku, ohranila le Graparjeva žaga. Informacijska tabla pohoda po zaselkih Lokavca navaja, da žaga: »Obsega prostor za žaganje ter pod njim tako imenovani flandarin za zbiranje žaganja in spodnji del pogona žage. Poleg tega pa ima ohranjeno tudi barako, kot so imenovali prostor na zgornjem delu žage.
Tu so žagarji počivali, se pogreli in tudi pomalicali. Pred Graparjevo žago je še viden prostor z dovozno potjo, po kateri so furmani pripeljali hlodovino.«
